Gledališče Ane Monro je na sceni že od leta 1982 in kljub vzponom in padcem ves ta čas kaže svojo inovativnost. V svoje dvoranske predstave vnaša prešeren, a ne banalen humor, na oder vleče ljudi iz publike … V slovenski gledališki prostor znova in znova vnaša nove elemente – enkrat improvizacijo, drugič ulico, skoraj vedno pa njene predstave rastejo in se razvijajo v sodelovanju s publiko. Zato je nemogoče trditi, da je kdo videl vse njene predstave, saj je vsaka ponovitev pravzaprav nova predstava. V zadnjem času se z uspehom loteva t. i. enkratnih predstav, ki jih razvija in odigra za razne, najraje bogate, naročnike.

Kletka je ulična gledališka predstava, ki traja približno 40 minut.

Na trgu stoji kletka. Vrata kletke so odprta. Kletka je prazna. Eden po eden prihajajo predstavniki oblasti. Poskušajo si situacijo razložiti na razumen način. Vsi po vrsti so odlični strokovnjaki, odločeni in izkušeni. In bolj ko raziskujejo, bolj so zbegani: od kod se je pojavila ta kletka? Kako je prispela sem? Kdo (ali kaj) je odprl vrata kletke? Kaj je bilo v kletki? Ali bi to lahko bilo nevarno? In kje zaboga se to nahaja v tem trenutku???

Odprta in prazna kletka na sredi trga v živahnem mestu … Surrealistična in absurdna situacija je obenem odličen recept za klovna, ki iz tega lahko »skuha« naivno in popolnoma odbito ulično gledališko predstavo. Telesni in vizualni humor, ki udari direktno na čutilo za smeh.

Pa vendarle, ravno tako kot pri delih Samuela Becketa, je klovneskno samo pretveza. Skozi naivne oči klovna se predstava dotakne nekaterih izredno resnih tem, predvsem strahu – strahu pred neznanim. Kdaj nas je strah, kdaj nas strah prevzame, kako se to zgodi in v katerem trenutku strah postane orožje, s katerim lahko kontroliramo množice.

Kletka je igra, ki se navdihuje pri Orwellovi Živalski farmi in 1984. In iz osebnih izkušenj, iz trenutne panike pred ekonomsko krizo in mogočne grožnje Vojne proti Terorju.

Z besedami Franklina Delana Roosevelta: »Edina reč, katere nas mora biti strah, je strah sam.«